Na mojih šestindvajset

To objavo pišem s tako polnim trebuhom, da komaj diham. Rojstnodnevne zabave so v naši družini kot Balkanska poroka: trajajo tri dni, veeeeeliko (preveč) se jé, ob koncu dneva imaš lahko glavobol (od gostov ali od vinčka) in utrujen postajaš z letom v leto bolj. Vse je pozabljeno, ko pomisliš, koliko dobrih prijateljev imaš in veliko družino, da si vzamejo nekaj časa na leto prav zate. Letos sem jih naštela šestindvajset – let namreč.

Vsako leto se veselim in prav težko čakam vikend, ko praznujem rojstni dan. To je zame precej pomembna stvar, saj se redko zgodi, da imam vse prijatelje naenkrat “na kupu” zase. Zato takšne trenutke še posebej cenim. Cel teden sem nestrpna, nakupujem, pečem, krasim in pripravljam prostor s poudarkom na hrani, prav gotovo. V moji družini velja “pravilo”, da gostje ne smejo lačni od mize in da mora vedno nekaj hrane ostati, nikoli zmanjkati. Zato smo vsi siti še tri dni po zabavi.

Kako je biti star šestindvajset? Priznati moram, da sem letos preživela dosti bolj ljub rojstni dan kot lani, brez posebnega razloga. Moje srce je polno hvaležnosti in ljubezni, da imam ob sebi tako dobre prijatelje, ki jih ne bi zamenjala za nič za svetu. Letošnje leto mi je ponudilo malo priložnosti, ampak veliko zank in življenjskih preobratov, ki so me prav gotovo naredili stabilnejšo, ampak mi tudi vzeli precej življenjske radosti. Zato se “novega/naslednjega” leta, šestindvajsetega leta, še posebej veselim.

Kaj si želim? Precej manj tesnobe, več potovanj, kratkih in dolgih, časa z najdražjimi in osebne in poslovne rasti. Skromno, a ne? Izvolite mojih nekaj vikend trenutkov:

Follow: