Nasvidenje 2019

Za mano je eno najtežjih in najbolj kompleksnih let, ki sem jih preživela. Toliko stvari se je zgodilo, leto je bilo nabito s čustvi, osebnimi spopadi in postavljanjem na noge znova in znova. Zato to objavo pišem z neskončnim veseljem, da lahko končno rečem: adijo 2019! Se vidiva nikoli!

 

Vedno si ob koncu leta vzamem čas za pregled leta in ustvarjanje novoletnih ciljev. Zaobljube jih ne morem reči, saj nisem prepričana, da bi se jih tako držala 🙂 Objava o novem letu še sledi, sedaj pa sem vam dolžna 2019 pregled.

2019 sem začela s stavkom: “a lot can happen in a year” – še kako prav sem imela. Januar je bil precej miren, spremljalo ga moje moje strto srce in ljubljanski sprehodi s prijateljicami (dobro, da vas imam!). Kar precej vneto sem fotografirala in pripravljala stvari za Doro Ward.

Februarja sem se odpravila na moj sea therapy – morje. Seveda se nisem kopala. Bilo je nadvse sončno in prijalo mi je branje knjige na pomolu, iz katerega se poleti rada vržem v osvežitev.

Marca sem na polno žurala po Ljubljani in sproti urejala vse potrebno na faksu, konec meseca pa sem izgubila svoje najboljšega prijatelja, zaradi česar se mi je življenje obrnilo na glavo. Še danes mi je izjemno težko pisati o njem in o dogodku, zato si bom tole prihranila zase, če dovolite. V spomin nanj sem si vtetovirala njegovo začetnico imena, da bo celo življenje hodil ob meni. Morda se to sliši izjemno čarovniško, vendar se mi zdi, da mi včasih, ko ga za kaj resnično prosim, stoji ob strani.

Aprila sem ustvarjala svoj prvi IGTV  video o digitalnem nasilju, ki si ga lahko ogledate tukaj, klik. Po drugi strani pa sem vneto planirala svoje prvomajske počitnice, ko sem prvič v življenju sedla na letalo. Uspelo mi je maja, letenje pa ni nič strašnega, globoko v sebi je moj potovalni duh užival. Seveda je nato nastopila moja tesnoba v epskih razsežnostih, zato sem morala domov predčasno. To mi je ponovno odvzelo voljo in upanje v to, da mi bo nekoč bolje. Povrh vsega pa mi je bilo žal še moje ljube prijateljice, ki je morala čez vse to z menoj, za kar sem ji po drugi strani izjemno in iz srca hvaležna. Brez nje se verjetno ta zgodba ne bi končala, kot se je. O tem, kako je prvič poleteti, sem pisala tukaj, klik.

Poletje sem preživela na domačem in znanem območju, da sem se lahko mentalno regenerirala. Kako je živeti s potovalno tesnobo si lahko prebereš tukaj, s čim si pa pomagam, pa si preberi tukaj, klik. Konec poletja sem si privoščila mini oddih na našem vikendu z mojo ljubo prijateljico, ki bi definitivno lahko bil malce daljši, saj sem se imela res fino.

Jeseni sem na pot k magistru pospremila svoji dve čudoviti prijateljici in res sem vesela, da sem lahko bila del tega. Pridobitev novega naziva je zame izrednega pomena in to, da ti ob strani stojijo dobri prijatelji, še kako vpliva na to, kako do tega naziva prideš. Da pa lahko še oni proslavijo s teboj, je pa še toliko bolj sladko. Letos pa bom jaz na vrsti, upam :).

Novembra se je zame začelo novo poglavje v življenju. Še z eno nogo v atipičnem žalovalnem procesu, se mi je zgodilo nekaj lepih stvari, ki so mi v življenje vnesle nekaj svetlobe. S puncami smo obiskale Cosmo konferenco, zato pa mi je dni popestrila tudi zelo posebna oseba, ki vse od takrat hodi ob meni 🙂

December je standarno rezerviran za moje božične podvige, praznovala sem 26.rojstni dan (uh!) in se odpravila na tipični adventni vikend na Dunaj. Spet, ja, vem. Magičnost Dunaja me prevzema že od nekdaj in lahko priznam, da je to eno izmed treh mest, o katerih bi razmišljala, če bi se želela seliti. No, zaenkrat ostajam, kjer sem, brez skrbi. Skok v novo leto v objemu mojih dragih je zame pomenil zaprtje vrat 2019 in objem nečega novega. Kdo ve, kaj mi bo prineslo 2020?

Follow: