Poslovilna dobrodošlica

Ko bereš to objavo, jaz verjetno kot kura brez glave brskam po svojem mini stanovanju in pakiram vse kar rabim. Namreč prvič se “zaprav” selim. Proč od doma, v drugo mesto, čisto sama. Jaz, moja mala Zoja in tisoč škatel, ker pač, punce imamo veliko stvari. Zakaj, se sprašuješ? Zaradi študija, se tolažim. V bistvu pa je to točno to, kar sem si nekaj let tiho v sebi želela.

Tale objava je bolj refleksija na sve, kar opažam okrog sebe zadnje dni. Res sem pozorna na vse dražljaje (že zaradi svoje tesnobe). Vsak dan eno uro sedim ob morju in zrem vanj, medtem ko Zoja skaklja po travi. Pomirja me. Zrenje v reko me ne bo tako pomirilo. Vem, da sem na dom in domače preveč navezana. Prve dni bom trpela, tega se popolnoma zavedam. Sem strašno domotožna, zato si skušam čim več stvari, ki me vežejo na dom, zvleči seboj.

Že samo ko tole pišem, mi solze tečejo v potokih. Tako je že dobre tri dni. Ampak v želodcu me ne tišči kot ponavadi. V njem čutim neko upanje, zagon, nov začetek. Odkar sem bila v srednji šoli v Italiji, nisem šla nikamor od doma, vsaj ne za toliko časa in vsekakor ne sama. Tokrat bo prvič. Vse novo. Zopet bom podoživela vse te občutke.

Za sabo puščam napornih par let na študiju. Res sem se komaj prebijala skozi. Z veseljem, ampak z muko odpeljati se v isto mesto vsak dan. Isti obrazi, isti okoliš, rutinsko in brez veze. Tega ne želim. Zato odhajam. Za sabo puščam par ljudi, s katerimi pa bom itak vsak drugi teden (upam) na kavi (ne se bat, ne bom vas pozabila!)

Seveda ni vse tako črno, kot se mi zdi. Mislim, da bom z novimi ljudmi v novem okolju odlično funkcionirala. Z veseljem bom pila kavico s svojimi kolegicami blogerkami in prijatelji, s katerimi se ravno zaradi študija precej časa nismo uspeli dobro podružiti. Užitek? Oja!

Morda boste sedaj deležni nekaj bolj osebnih objav, po katerih imam vedno več povpraševanja. Hvala, ker vas skrbi zame. Pošiljam objem.

Če bo mamica tole brala, bi se ji zahvalila. In fotru tudi. Za vse. Na mizi vaju čaka darilce.