Why you can’t see every move of mine

Ravno sem poglobljeno razmišljala o tej “filozofski” objavi, ko vidim, da me je v sorodni objavi prehitela blogerska kolegica Katja, klik na njeno objavo. V njej zelo dobro opiše, kaj izgubljamo, ko uporabljamo družbena omrežja. Kakšno je moje mnenje o tem?

Poklic blogerke, če bi lahko temu tako rekli, skorajda že navaja, da moramo blogerke biti povezane z družbenimi omrežji. Tako dobimo iskren (ali pa kdaj tudi ne) feedback in se povežemo z našimi bralci. Res sem tudi sama vesela vsakega komentarja, srčka na Instagramu, repina na Pinterestu, ki mi ga naklonite. Hvaležna sem, da sem v nekaj letih bloganja ustvarila takšno družinico, ki razglablja o stvareh na vse mogoče načine.

Pa vendar, kakšna je resnica za tem? Instagram je moje priljubljeno omrežje. Spremljam tono ljudi in si tudi vsak dan vzamem čas, da preverim t.i. feed. Tako kot drugi pošiljajo vibracije meni, tudi sama pošljem in oddan kakšen komentar drugim. Vzajemnost je lepa čednost, ali pač?
Kljub temu se mi je na morju porodilo razmišljanje o tem, da bi morala vse natančno podokumentirati, kaj počnem. Seveda sem škljocnila nekaj fotografij, vendar res nekaj. Objavila jih bom na Instagramu, da bom imela spomin. Bolj kot slika pa sem si želela v spomin natančno vtisniti kamenje, na kateremu sem ležala, šumenje in vonj prečudovitega sinjega morja, kako je valovilo in me sproščalo, me sem pa tja malce poškropilo, kako sem brala dobro knjigo in kaj je govorila.

Sem blogerka – priznam, družbena omrežja so zelo pomembna. Vendar pa jih ne mislim izrabljati in zamenjati za pristne spomine, ki jih ustvarjam z mojim življenjem.

Slika iz morja je dovolj, da vidite, da se imam super, uživam in hkrati (vedno!) mislim na vas, drage bralke, vendar story vsak korak mojega življenja ne bi predstavljal takšnih občutkov in spominov, kot jih gradim zunaj telefona ali fotoaparata. Morda se zdi, da imam nekaj za skrivati, vendar ni tako. Z veseljem z vami delim čudovite trenutke, vendar trenutke – m (ȗ) 1. zelo kratek čas. Ostalo si vtisnem v spomin in raje o tem napišem objavo, kot pa se podim okrog s telefonom.

Težko je, saj blogerji delamo neprestano, vedno v mislih razmišljamo o postavitvah, novih objavah, fotografijah, o vas pravzaprav – kje je torej meja, da ne prestopimo praga, ko naše življenje na telefonih postaja resničnostni šov? 

Vabim vas k razpravi v komentarjih 🙂 Zelo rada bi slišala vaše mnenje o tem 🙂