Mum vs. Daughter: Money edition

Danes se mi samo piše. V slovenščini. Oh kako fluentno tečejo prsti po tipkovnici. Včasih pogrešam to hitrost in zlije misli v moj blog. Angleščina je počasnejša in vzame veliko časa, da je popolna. Še dobro, da sama določam pravila in tako včasih v blog inkorporiram tudi slovenščino. Odkar sem začela s svojim blogom tudi služiti (pa da se ne da, HA, watch me), lahko na DoraWard spremljate objave vsak dan oz. vsak drugi dan. Res se trudim.

Zadnjič sem se vozila v avtu in razmišljala, koliko denarja sem porabila v tistem dnevu (šoping in expenses seveda). Mama me je naučila dela z denarjem, priznam. Znam šparati, ko se gre za stvar, ki jo rabim oz. si jo želim. Znam pa tudi (brezglavo) zapravljati.

Že kar se kozmetike tiče, sem se pred časom odločila za velik korak: manj stvari ter bolj kvalitetni produkti. Tega se držim kot pribito. Ne spomnim se, da bi od takrat zapravila denar za “kar nekaj”, neko poceni kozmetiko, še en izdelek v moji omari, ki ga bom uporabila samo enkrat. Kupila sem si raje dve kvalitetni paletki, dva kvalitetna čopiča, ipd.

Kako sva si z mamo različni, razmišljam. Druga generacija, seveda. Že od svojega dvajsetega leta hrani denar in ga porabi LE za tisto, kar resnično potrebuje. Moja mami ima 47 let. Šele lani je začela svoj denar “zapravljati” za svoje crkljanje. Enkrat mesečno hodi na manikuro in enkrat mesečno k frizerki (ki je naša prijateljica, zato ne zapravi 50+ evrov za frizuro). Sprašujem se, je to življenje?

Jaz sem čisto nasprotje temu. Spet, druga generacija. Vedno sem imela njeno podporo (takšno in drugačno, tudi finančno). Spomnim se, kako me je učila, koliko žepnine po 100 tolarjev moram prihraniti, da bom lahko kupila najljubšo ogledano barbi zobozdravnico. Danes bi verjetno res desetkrat preračunala, a) ali se mi splača in b) ali to res potrebujem. Razen če bi bila barbi impulziven nakup – v tem primeru bi jo kasneje ali darovala ali prodala – za moje boljše počutje.

Mislim, da si moja generacija vseeno več privošči kot naši starši. Meni ni žal 20 evrov za zobno pasto ali 15 evrov za L’Occitanov šampon – ona NIKOLI ne bi kupila tega. Masažni bon, terme za dva dni, predstava. Zato pa ji to kupim jaz. Ker mi ni žal denarja. Ker se denar mora obračati, pravim sama. Ker jo moram pocrkljati, glede na to, kaj je vse naredila zame. To je še najmanj, kar lahko storim.

Love, M.

 

Photo credit: Unsplash